Rekreativni in vrhunski športnik

Državno prvenstvo se je odvilo v mojem domačem kraju v Lendavi (31.1.2009). Nanj sem se pripravil solidno, optimalno – glede na to, kolikor so mi dopuščale okoliščine. V kategriji do 73 kg sem dosegel  7. mesto.

In vendar, na količino treninga, odrekanj – časa in naporov, ki sem jih vložil v svojo pripravo na to tekmovanje se mi zdi ta rezultat preslab. Ponoči po tekmovanju sem razmišljal kje je stvar šla narobe – Sem mar ponoči pred tekmovanjem premalo spal in zaradi tega v borbi imel prepočasen odzivni čas? Sem bil preslabo tehnično pripravljen? Sem premalo delal na hitrosti in eksplozivnosti? Premalo energije v telesu?

*Moči mi vsekakor ni manjkalo, bil sem močnejši, vendar to prednost na tekmovanju nisem uspel izkoristiti. Tudi kondicijsko (kar se tiče respiratornega sistema) sem bil solidno pripravljen – ni se mi vrtelo in ni me bolelo grlo.

Pod dvom sem postavil cel svoj sistem treniranja, saj ni šlo vse po načrtu. Čeprav res nisem v položaju, da bi svoj čas 100% posvetil treniranju (ob športu tudi študiram in inoviram na poslovnem področju), verjamem, da bi lahko uspel (dosegel vsaj 3. mesto). Kljub neuspehu sem postal sedaj še bolj motiviran, da odpravim napake in pomankljivosti. Kar se tiče treningov se bom bolj osredotočil na kvaliteto samih treningov in ne kvantiteto, torej cilj mi je doseči 100% efektivnost na treningih (glede na psihofizične zmožnosti).

Spoznal sem tudi zanimivega človeka – strojnega inženirja po poklicu, ki že 3 leta preučuje šport in se ukvarja s osebnim trenerstvom – na nek način mi je dodatno odprl oči glede tega kako trenirati, da bo zanimivo in zabavno, da bo napredek največji. Še najpomembnejše, potrdil je mojo vero v to, da je možno trenirati na vrhunski način ne, da bi s tem škodil svojemu telesu dolgoročno.

Objava – čisto na kratko, saj se  učim za izpite (naj bi se učil).

Čeprav je teoretično res mogoče napredovati na dveh področjih – študij in šport – te stvar psihološko lahko kar kmalu ugnobi, saj kakorkoli si prizadevaš se približati 100% realizaciji svojih načrtov – to nekako ne uspeva in končaš  pri 40-70% (odvisno od stopnje motiviranosti, ki niha periodično kot srčna ferkvenca, le z različnimi amplitudami). Spoznal sem, da se študij in šport izključujeta – več časa nameniš enemu področju, manj ti ostane za drugo. Potemtakem vse kaže na končni rezultat, ki je kljub optimalnosti in maksimalnemu žrtvovanju = neuspeh na obeh področjih ali večih področjih (pišem o kratkoročnem neuspehu – na dolgi rok si še vedno lahko uspešen zaradi osebnosti, ki jo razvijaš – gre le za vprašanej časa, ki ga imaš na razpolago). Po marginalističnih načelih, ki vladajo v današnji družbi lahko na nekem področju uspeš le če mu posvetiš 100% svojega časa (v športu v tem primeru gre za vrhunskega športnika, na faksu pa za uspešnega študenta).

Na ekonomiji nas učijo, da je čas = denar. Po preprostem logičnem sklepu to pomeni: več denarja imamo tem več tudi časa (ni nujno, da velja tudi v obratni smeri – primer brezdomca). Več denarja = več svobode; manj denarja = več odvisnosti.

Imam šele 20 let in že bi rad izstopil iz te dirke. Rešitev vidim, da se specializiram v svojih področjih zanimanja, da stopim v neznano – na rob (raziskovalčev raj) in svoja spoznanja predajam naprej…

Na kratko: Treninga iz juda prve/vrhunske skupine ni bilo saj so vsi na pripravah v Mitersill-u. Zatorej sem namesto na blazine stopil v fitnes in se za kakšni dve uri zatopil v delo z železom. Delal sem s srednjimi težami in bolj  na vzdržljivost. Intenziteta vadbe zadovoljiva. To vidim danes (naslednj dan) – po stopnji muscelfibra (vnetja mišic). Zaradi podaljšane potrebe po spanju se nisem uspel pravočasno vstat za faks – odločil sem se, da se bom cel dan učil. No, to mi ni ravno uspelov – mojo pozornost je pritegnilo vse kaj drugega (tudi če se začnem učiti me stvar totlno zainteresira, da se spuščam v podrobnosti). Dobil sem občutek, da delam napako, ker se 100% ne posvetim študiju. Na koncu sem se le odločil, da se ne bom toliko obremenjeval s faksom, saj bi s tem preprečil padec potrebne motivacije za nadaljevanje s takim tempom.

Svoje razpoloženje in miselne tokove sem se  naučil nadzorovati s pomočjo avtosugestije (gre za neke vrste samohipnozo).

Marsikdo med vami se je verjetno že kdaj spraševal kako so vrhunski športniki sposobni iz dneva v dan prestajati bolečino (ukvarjanja s športom).  brez sposobnosti motiviranja samega sebe in premagovanja svojih slabih navad vsekakor ne.

Nastopil sem na mednarodnem tekmovanju v judu 40. Pohorski bataljon v Slovenski bistrici- člani. Na tekmovanje sem šel z namenom, da preverim kje se nahajam na slovenski članski lestvici in da na nek način poskusim dobiti nazaj “filing” za tekmovanja oz. priti v tekmovalno formo.  Za moje lastne pojme in glede na to, da je že minilo kar precej časa odkar sem zadnjič tekmoval, sem se boril še kar dobro. Dosegel sem 9. mesto od skupno 18-ih tekmovalcev v kategoriji do 73 kg. Prvo borbo sem premagal Slovaka, naslednjo pa zgubil s svojim starim konkurentom še iz starih časov Ptujčanom Tajhmanom. Zatem sem se pomeril s še enim Slovakom, ki je bil nekako odporen na moje nedovršene tehnike in sem proti koncu petih minut izgubil. Kljub porazu, nisem izgubil motivacije za nadaljno treniranje. To je šport pri katerem je potrebno vztrajati

Torej, seznanil sem se s konkurenco v kategoriji do 73 kg. Konkurenca je vsekakor močna  (Jereb Sašo, Prodan Marko, Čeh Tadej, Rudl Mario, Trbovc Igor, Tajhman Rok in še kakšen se najde). Vsi so mednarodno izkušeni tekmovalci in za njimi stojijo prvorazredni trenerji z dolgoletnim izkušnjami.

Do državnega prvenstva (31. januar) je še 18 dni. To je ravno dovolj, da spremenim in dodelam svoj stil borbe , naštudiram še kakšno tehniko. =)

V soboto se namenim iti na prvo tekmovanje v letu 2009. Na Pohorski bataljon v Slovenski bistrici – starostna kategorija člani. Čeprav še nisem ravno “vrhunsko” pripravljen – se splača preizkusiti

Menda so za stopničke razpisane denarne nagrade. To velikokrat privabi judoiste iz drugih držav – ponavadi kakšni kvalitetni judoisti z mednarodnimi dosežki, ki pridejo od daleč po “denar” – zmagat. =)

Za tekmovanje se nisem kaj preveč pripravljal, zato se nanj odpravljam brez kakršnihkoli pritiskov. To tekmovanje mi bo za predtekmovanje pred državnim prvenstvo. Bomo vidli kaj bo

Danes sem opravil še en JUDO trening v telovadnici JK Bežigrad – bil je krajši in intenzivnejši. Na koncu sem bil le srečen, da se moja želodčna vsebina ni znašla na tleh pred mano (puranji file). Včasih se je zelo težko držati pravila “ne jej 3 ure pred intenzivnejšim treningom”. Obstaja tudi pravilo “nič sladkega 1 uro pred treningom”, saj povišani insulin v krvi (potem ko ste zaužili nekaj sladkega-visok glikemični indeks, povzroči padec krvnega sladkorja in imate na samem treningu zatorej pomanjkanje energije oz. čutite nenadno utrujenost).

Pretekla sta že 2 mesca v katerih sem bil skoraj popolnoma športno neaktiven (razen občasnih sklecev in trebušnjakov za ohranjanje neke podobe, se nisem nič kaj preveč gibal). Pred novim letom sem se torej odločil, da se vrnem na blazine.

Telo se je začasno odvadilo športnih naporov in kondicija je padla. Upam le, da se mi bodo tisti poletni vsakodnevni treningi, ki sem jih dal skozi, (gledano dolgoročno) nekako obrestovali, tako, da se bo pojavila čudežna stvar, ki ji pravimo”športna forma”.

2 tedna pred novim letom sva šla s prijateljem v fitnes. Stestirala sva bench press (max).  Kljub netreniranosti sem dvignil blizu svojega rekorda 94 kg (približno 88 kg) – kar pomeni, da sem večino poleti načrtno pridobljene maksimalne moči ohranil. Pri 94-ih kilogramih pa se mi je začela zvijati hrbtenica (pravočasno je asistiral prijatelj) – zelo sem vesel, da so moji medvretenčni diski ostali nepoškodovani in je kljub bolečini v hrbtnih mišicah bilo vse vredu. Nevarnosti nespametnega treniranja se dobro zavedam. Naslednjič ko se bo šlo v skrajnosti bom vse sodelujoče dodatno obvestil o nujnosti ohranjanja profesionalne resnosti pri takem početju.  Pri ostalih vajah sem takrat pretiraval (preskočil uvajanje) in sem se naslednji dan znašel v pričakovanem stanju zakisljenih mišic (vnete mišice/muscelfiber). Nekaj dni sem celo imel levo roko bolj odebeljeno od desne (počutil sem se nekako iznakažen) =).

V kratkem pred novim letom sem se udeležil tudi prednovoletnih JUDO priprav v Ljutomeru.

Sicer so priprave res bile za mlajše, ampak sem vseeno našel nekaj sebi primernih borcev (kakšnega kadeta ali mladinca pa še kakšen ml. član se je našel). Priprave so trajale 3 dni, vendar sem se jih jaz udeležil z namenom ponovnega navajanja na blazine (udeležil sem se le dveh treningov – 1 dan, ostalih pa zaradi lažje poškodbe ne). Prišel sem brez kondicije in kakršnihkoli predhodnih treningov, boril sem se dobro ter ohranil dobro mnenje o svoji ne-pripravljenosti. Ker sem spet pretiraval (malo bi moral nujno zabušavati) sem se naslednji dan spet znašel ves zatekel – vnetje vseh telesnih mišic. Temu jaz pravim prebijanje ledu (navajanje na šport), v strokovni terminologiji pa je to “višanje laktatnega praga” (nujno zlo). Zgledalo je nekako tako – brez stiskanja zob od bolečin in vpitja se nisem mogel vstati – k moji nesposobnosti normalne hoje je doprispevala še lažja poškodba (udarec, ki sem ga dobil v stegensko mišico), ki sem jo staknil na drugem treningu v zaključni (zadnji) borbi.

Tokratni cilj vseh teh športnih muk je, da se pripravim na člansko državno prvenstvo, ki bo 31. januarja v Lendavi. Cilj so seveda stopničke, za te pa le želja ni dovolj – zdaj je potrebno konkretno trenirati. Čas za pripravo je 23 dni.

Čeprav je januar izpitno obdobje bom probal realizirati 2 treninga na dan (zjutraj tek in zvečer judo) s kakšnim dnevom pavze za anabolno rehabilitacijo. Ob tem pa seveda veliko hrane, sadja in vitaminskih dodatkov. Po treningu juda včeraj sem se stehtal in tehtnica je kazala 69,88 kg – še veliko moram jest in se zgraditi za 3-4 kg, sem pa v kategoriji do 73 kg  in 73 kg bi bila idealna teža, ki bi me lahko pripeljala na sam vrh stopničk.

Dva mesca sem žaloval. Izredno težko se je sprijazniti, da osebe, ki je skrbela za mene, se veselila, kadar sem bil vesel in tudi bila žalostna, kadar sem bil žalosten, ni več med živimi. Z njo je umrl del mene, svojo mater nosim v sebi – v svojem srcu in spominu. Njeno življenje je bilo polno trpljenja in bolečine, to bolečino in življenjsko  krivico sem čutil tudi jaz, nosim jo v sebi. Sedaj sem drug človek, močen sem. Pri materinem grobu sem obljubil, da se bom boril – boril za obstanek, za plemenite cilje, boril za to, da postanem boljši. Postal bom človek, na katerega bi bila moja mati ponosna. Še naprej se bom udejstvoval na športnem področju in še naprej študiral.

Zahvaljujoč spletni strani JK Bežigrad lahko na njihovih spletnih straneh najdem svoje športne rezultate iz večine uradnih tekmovanj od leta 2001 – 2008 – klik- (kaj bi šele dal, da bi lahko videl tudi kakšne video posnetke mojih borb iz tekmovanj). – To je v bistvu želja vsakega športnika in sicer, da se njegov športni nastop posname in potem tudi predvaja – danes to lahko že na internetu. Največji vir športnikove motivacije je želja po tem, da postane dober in da ga ljudje opazijo zaradi njegovih nadpovprečnih sposobnostih, ki jih ima v genih ter ki jih je razvil z leti treninga (iz tega vidika se športnike lahko primerja z manekenskimi modeli, ki nase pritegujejo veliko pozornosti – kar prinaša denar)…

Iz lastnih izkušenj vem, da uspešen (perspektiven) športnik, ki je na zelo dobri poti do vrhunskih dosežkov, lahko izgubi potrebno motivacijo, ker ne dobi zadosten feedback iz okolice – se pravi, da nima dovolj vzpodbude.

Torej odslej ko bom spet začel tekmovati…  sem si zadal sem cilj, da se moje borbe posname s kamero – na blogu bom jih pa objavil in analiziral…

JK Bežigrad je športni klub, ki svojo dejavnost zelo uspešno razvija s pomočjo sodobne/internetne tehnologije – držijo korak s tehnološkim razvojem. Uspešen je tudi pri vzgajanju športnih kadrov. Prav to privabljanje športnih strokovnjakov pa klubi v prekmurskih predelih zapostavljajo (ne znajo učinkovito organizirati vodstva v samem klubu ali pa vodilni niso pripravljeni deliti vajeti z mlajšimi – študiranim -> to je pa že stvar ponosa in trme), zato se dogaja, da se morajo študenti športne fakultete velikokrat odločati med svojim domačim krajem in Ljubljano oz. drugim krajem kjer je določena športna panoga razvita in kjer jim športni klubi držijo odprta vrata ter ponujajo možnost napredovanja. Kvalitetne športnike je mogoče ustvarjati, le v sproščenem in nekonfliktnem okolju…

Najboljši judoisti razvijejo svoj stil izvajanja tehnik in Koga je bil pravi Bruce Lee v judu.

Objavljeno v JUDO | Brez komentarjev